Želim osebnostno rasti, ampak kako?

Obstaja mnogo načinov. Sama sem sicer izbrala jogo, vendar ne želim nikomur »prodajati resnic« in polagati v usta, kakšno pot naj izbere sam. Želim samo deliti izkušnje, ki bi morda lahko pomagale še komu. Kajti nobene tako imenovane »resnice« ni mogoče posplošiti na celotno populacijo. Preveč smo si različni in vsak zase unikatni. Kar je čudovito. Pomeni pa tudi, da moramo v življenju vsak zase odkrivati svoje resnice, drugače živimo po nareku drugih oziroma tistega, kar nam je sugerirano logično in pravilno. Edina resnica, za katero bi sama dala roko v ogenj, je univerzalnost nesebične ljubezni, ki se skriva v naši duši, in to, da jo je mogoče najti z nenehno osebnostno rastjo.

Ko sem začela raziskovati svojo notranjost, sem ugotovila, da pot do moje duše in mojih osebnih resnic ne bo lahka. In izkazalo se je, da je še težja, kot sem si mislila. Stopila sem na kolovoz, kjer ni prostora za plašnost pred lastnimi strahovi. Kot je zadnjič dejal Aleš Jazbec, moj učitelj Iyengar joge: »Strah je del vsakega od nas. Ko ga enkrat sprejmeš in vzameš za svojega, se ga na lepem ne bojiš več.« S strahovi se moram torej soočati, ne pa jim dovoliti, da me vodijo skozi življenje.

Zakaj je osebna rast včasih tako naporna?

Ko se spomnim na moje glavne odjemalce energije, na primer negativce in vsevedne egoiste, ker sem sama osebnostno očitno še »prešibka«, da bi se lahko učinkovito izolirala od njihovega nevidnega, a odbijajočega energetskega polja, opazim, da me, odkar obiskujem jogo, le-ti manj pogosto in manj intenzivno vržejo iz tira. Ves ta negativizem, siljenje k ciljem, pa klišejski vzorci soočanja z življenjem in dogodki v njem, vse to ima globoke korenine pod mojo kožo in otežuje mojo osebnostno rast. Zato je le-ta tako preklemano naporna. Ker se včasih še izgubljam v vrtincu neukrotljivih čustev in preračunljivega uma. Ne znam odklopiti misli, samo dihati in biti. Tako porabim ogromno energije, da ostanem na poti.

J_K_Rowling

Z jogo do jasnejšega uvida sebe, svojega telesa in življenja

Joga ima mnogo oblik. Njihovo bistvo je vedno enako, a vsaka verjetno prinaša nekoliko drugačen odtenek izkušnje. Kar je seveda pozitivno. Sama sem po naključju izbrala vadbo Iyengar joge. Priznam, na začetku nisem natančno vedela, v kaj se spuščam. Še pozanimala se nisem. Poznala sem neke klišejske zgodbe o jogi in samo »šla na vadbo«. Zaradi obupa ter fizičnih bolečin v hrbtu, ker sem primorana večino življenja preždeti za računalnikom. Služba pač. Ko sem tako obiskovala vadbo za vadbo, se niti približno nisem zavedala, kako globoke in za tipično zahodnjakinjo nenavadne so lahko poti joge. Kako ti lahko spremeni življenje. Do tja sem morala najprej priti. Ampak zdaj zaradi nje vem, da so spremembe na bolje na osebnostni ravni mogoče in tudi nujne za to, da nekoč izboljšamo življenje na našem planetu. Da premostimo ovire, ki nastajajo zaradi kulturnih, verskih in socialnih razlik med ljudmi, da ustavimo fizične in retorične vojne in nasilje … Med vadbo in po njej doživljam vse mogoče preobrazbe. Ter takšna in drugačna presenečenja. Po vadbi tudi bolj jasno gledam nase in na svoja dejanja.

Včasih sem veliko potovala in imela bolj idealističen pogled na ljudi. Vse je bilo bolj črno – belo. Dobro proti zlu. Zdaj ždim v enem in istem okolju in vsake toliko izgubim ptičjo perspektivo, ki se jo trudim držati. Kolikor se jo držati pač da. Kadar gledam z nje, kolikor pač lahko, pa je vse, kar vidim okrog sebe, vpeto v toge ideološke in kulturološke spone, ki so nam jih pustili preteklost, pa socializacija v miselnosti te preteklosti, in ja, seveda, nam jih pušča in znova vceplja tudi potrošniška sedanjost.

Sprašujem se, zakaj je tako, in veliko zanimivih teorij na to temo se mi ponuja. Veliko jih najdem v pristni, nepotvorjeni indijski miselnosti, ki je že pred davnimi časi rodila jogo. Seveda ne vseh odgovorov, nihče jih nima, tudi joga ne. Pomaga pa mi razumeti, zakaj smo to, kar smo, in tam, kjer smo. Če gledam bolj široko, skozi oči celotne družbe … v nenehnem trepetu pred novimi vojnami, v strahu pred vsem, kar ne sodi v stereotipni predalček v naši glavi. V nenehnem iskanju materialnega udobja, ki naj bi nam prineslo srečo. V stanju, ko za lastno bedo obtožujemo drug drugega, državo, medije, to in ono institucijo ali kakšno tretjo silo. Sama sem spoznala, da mi kazanje s prstom na tretje osebe ali institucije prav nič ne pomaga. Prej mi škoduje. Ker mi jemlje energijo in dostojanstvo. Situacijo moram sprejeti takšno, kot je ta hip, in začeti graditi od te točke dalje.

Kako bi odgovorili, če bi vas naključna oseba vprašala: se vam zdi, da nas trenutna situacija svetovnega reda, potrošniški in dobičkonosni način razmišljanja, ki se nam samohotno vsiljuje, vodi do ohranitve človeštva in planeta? Imamo v takšnem sistemu, v kakršnem živimo, možnosti za osebnostno zrelo civilizacijo, za dobro počutje vseh Zemljanov? Je prav, da se (prek globalizacije) naši načini in pogledi zavedno ali ne vsiljujejo tudi drugače mislečim in živečim? Kaj ne bi bil odličen izziv, da bi se brez vnaprejšnjih predsodkov poskusili podrobneje seznaniti, morda celo poistovetiti s tistimi, ki nam po načinih razmišljanja niso blizu?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja