Rekla sem da. Spremembam.

Zadnje čase pregledam veliko objav na fejsbuku. Ne vem točno, ali je to zame v trenutnem stanju dobro ali slabo. V stanju ko se moram spoprijemati z burnimi čustvi, jih umirjati in nadzorovati. Kar naprej strmim v neznane obraze, čutim, da so mi blizu … ali pa tako zelo daleč. Toliko lepih misli, prikupnih fotografij in posnetkov s čudovitih krajev, toliko nasvetov, toliko ljudi, ki želijo pomagati tako ali drugače, toliko tistih, ki verjamejo vase in v svoja prepričanja, v to, da delajo prav … toliko smeha in solz … toliko življenja! A hkrati toliko ničesar. Lahko delim svoje strinjanje ali nestrinjanje, lahko delim srečo ali žalost, lahko si rečem, da, ta nasvet moram upoštevati, vau, kako resničen je ta zapis … ampak, če samo gledam in si govorim, je vse zaman. Ukrepati moram. To pa lažje storim tako, da se ne izgubljam v podobah s tega interaktivnega omrežja. Prečesavanje tujih življenj in misli mi večinoma ne koristi, včasih me napravi povsem nedovzetno za dejanja, razen v tistem delu, ko uspem počrpati moč in ideje za lastna dejanja.

Ravno pred nekaj dnevi mi je posnetek predavanja nekega profesorja, ki je govoril o stresu in o tem, kako le-ta vpliva na naša življenja, vlil še večjo spodbudo, da vztrajam pri svojih odločitvah, ki vodijo do korenitih, a tudi izjemno težavnih sprememb. Zakaj? Ker mi je življenjska situacija zadnjih let nepretrgoma povzročala zame preobremenjujoči stres. Predavatelj je učencem podal zelo preprosto prispodobo: če v roki držiš kozarec z vodo par minut, nič lažjega, ga pač držiš, če ga držiš nekaj ur, ti bo že povzročil bolečino, če ga držiš več dni skupaj, pa bo bolečina postala neznosna, popolnoma te bo paralizirala. Enako je s stresom. Če smo mu izpostavljeni kak dan ali dva, nam ne bo hudega, če pa postane del našega življenja, z njim živimo iz dneva v dan, nas bo popolnoma ohromil. Ohromil bo našo sposobnost za akcijo, za spremembe. In samo mi smo tisti, ki mu lahko rečemo DOVOLJ. Nekdo ali nekaj, morda kakšna misel ali govor, nas sicer lahko spodbudi, dejanja pa so samo v naših rokah. Če stresa ne ustavimo pa …, ja, kopičenje le-tega vodi tudi v rojstvo različnih psihičnih in fizičnih bolezni. Vendar pa ni nikjer zagotovila, da bodo dejanja v smeri življenjsko nujnih sprememb že takoj na začetku osvobajajoča. Bolj verjetno bodo najprej vodila v še večji stres, kajti naš ego se nam bo na vse načine upiral, tega se moramo zavedati. Spremembe, ki nas mečejo iz ustaljenih in varnih okvirjev, niso nekaj, čemur je naš ego naklonjen. Preveč ga plašijo.

changes

Trenutno grem tudi sama skozi obdobje, ki bi ga zahodnjaki opisali kot težkega, psihično izčrpljujočega. Iz lastnega položaja, ki me utesnjuje, dolgo nisem videla nobenega izhoda. Obzorje se jasni, a je nebo še prekrito z grozečimi nevihtnimi oblaki. Moje telo in um sta včasih čisto preč od bolečine. Nekatere spremembe se že dogajajo s takšno intenzivnostjo, da me je groza. V prsih me tišči, žge celo, na ramenih čutim, kot bi nosila vsaj 20-kilsko breme. Moja čustva strahu, žalosti, izgubljenosti, razočaranja, so tako močna, da že neposredno vplivajo tudi na moje telo. Zato si ob »napadih« čustev vzamem nekaj časa in jim samo pustim biti. Opazujem jih in jim pustim, da pridejo na plano. Kasneje jih poskušam tudi identificirati, obenem pa se sprašujem, zakaj se tako počutim in ali bi se lahko počutila drugače, če bi miselne tokove preusmerila. Bi se počutila bolje, če bi ves čas ohranjala zavedanje, da so ti moji »padci« samo koraki na poti do nečesa novega, drugačnega, do nečesa, kar me bo nekoč osrečilo, saj mi intuicija in srce nežno prigovarjata, da delam prav? Verjetno, vendar pa me negativna čustva tako ohromijo, da včasih ne vidim več sebe, svoje globine. Popolnoma se izgubim. A zanimivo, nekje globoko v sebi z neke druge perspektive gledam sebe in vidim, kako se moja duša na eni strani lomi, na drugi pa zbira moči, da bi zakričala: STOP! Ujela si se v gola čustva, ki niso tvoje bistvo, niso jaz, jaz sem še vedno tukaj. Moj ego pa ne popusti. Toda on in njegova užaljenost, njegova samopomilovanje in trepetanje, niso moja identiteta. Vse bo še dobro. To razumem in prav zato se ne morem sprenevedati in se slepiti, kako enostavno je poiskati notranjo moč in slediti svojemu srcu. Kako bo že jutri svet neskončno lepši in kako lahko kar čez noč poiščem svojo srečo in mir. Ne, to bo bržkone ena najtežjih nalog, ki sem si jih kdaj koli zadala. To bo naloga, za katero se bom morala boriti vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo. Kajti za vsakim vzponom lahko pridejo še trije padci … če vztrajam in sprejmem, da vsa ta zmešnjava pravzaprav ni zmešnjava, ampak samo moja POT, potem bo še vse dobro.

In ja to ve in čuti celo deklica, ki je dopolnila komaj štiri leta – moja mala hči. Ko sem se zadnjič zgrudila v solzah na tla, je brez razmisleka pritekla k meni, me iskreno in toplo objela ter mi z vso resnostjo, ki jo premore, dejala: »Mami, vse bo še dobro, boš videla!« Ničesar ni spraševala, ni me obsojala, ni sodila, samo storila je to, kar sem v tistem trenutku najbolj potrebovala. Zdramila me je iz neukrotljivih čustev in mi pokazala pot do moje notranje resnice.

Sprememb se moram torej lotiti z zavedanjem, da verjetno ne bo lahko. Nikakor ne smem podcenjevati moči mojega ega. Toda če verjamem, da je ta pot vredna prask in krempljev, potem od nje ne smem odstopiti. Zato sem rekla da spremembam, da delovanju v smeri, ki me lahko nekoč pripelje do pristnega osebnega zadovoljstva. Ne smem več podlegati lastnim strahovom in močnim, hipnim čustvom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja