Moje telo: vodič do notranjega prebujenja

Moje notranje prebujanje se je začelo pri zaznavanju mojih občutkov v telesu.

Kaj takega! Nisem si mislila, da imajo osebnostna rast in moji boleči predeli telesa kar koli skupnega. Vedela sem, da sem polna kontradiktornih čustev in misli, pomešanih v snov, ki se je ob pritisku na sprožilec sprevrgla v eksplozijo solza, histerije, jeze, pa potem konvertirala v otopelosti in ponovno vzpostavitev ravnovesja, ki to sploh ni bilo. Le odlaganje neizogibnega. In tako iz tedna v teden. Nisem si znala pomagati. Kaj neki imajo občutki v telesu, bolečina v vratu in križu, veze z mojim psihičnim občutenjem sveta in dogajanja v njem?

Potem sem se na Iyengar vadbi začela opazovati. Verjetno do te faze sploh ne bi prišla, če ne bi naletela na pravega vaditelja, ki dobro ve, kaj počne. Ki razume bistvo joge in ga tudi živi. Njegovo ime je Aleš Jazbec. Prej sem vadila že tri sezone pri drugih vaditeljih in ker nisem dobro poznala ozadja Iyengar joge, pravih učinkov ni bilo. Po vadbi sem sicer čutila neko olajšanje, sproščenost, ki pa je bilo zelo kratkotrajno. Asan sem se lotevala kot sem vedela in znala. Ker sem športnica, sem se jih, kajpak, lotila po športno. S forsiranjem, tekmovalnostjo in brez občutka do svojega telesa. Posledice so se že počasi začenjale kazati, pogosto sem na primer čutila neprijetno bolečino v kolkih, pa v križu. Ker sem bila pač športnica in se znam s stisnjenimi zobmi pregristi skozi določen prag bolečine, svojih težav nisem delila z nobenim od vaditeljev. Pri Alešu mi tega sploh ni bilo treba storiti. Le nekaj vaj je bilo potrebnih, da je sam prepoznal vse moje težave! Prebral me je kot odprto knjigo. In lotila sva se jih na zame čisto nov način.

Spoznala sem, da v asanah ne smem izkoriščati fleksije v svojih kolenih, ampak prebuditi speče mišice v nogah. Da moram zbuditi tudi medenico! Ta je, priznam, res težka. Medenice nikoli poprej nisem uporabljala v namene sproščanja škodljive napetosti v križu, vratu in hrbtenici. Tudi moje roke niso skoraj nič sodelovale. Vse sem prelagala na vratne mišice, namesto, da bi vklopila lopatici in prsni koš. Res ironično, prvič v življenju, čeprav sem v otroštvu trenirala umetnostno kotalkanje, gimnastiko, balet, kasneje pa še jazz balet, sem začutila, kaj sploh pomeni odpreti prsni koš! Jaz, gibljiva športnica!

Začela sem skratka čisto od začetka in vsekakor se je izplačalo. Nikakor pa ni lahko! Prevrednotiti in predrugačiti načine uporabljanja telesa, ki so se me držali od ranega otroštva, je zares velik izziv. Ampak zdaj že brez bolečin izvajam nekatere vaje, za katere prej nisem verjela, da jih kdaj koli v življenju bom. Uttanasana na primer je bila zame osebno v prvih treh letih, zaradi moje športne zakrčenosti mišic v mečih in stegnih, pa zaradi neaktivne medenice, prava nočna mora. Zdaj, ko razumem, kaj počnem, se zadeve spreminjajo na bolje. Enako velja za stojo na rokah, kjer ne čutim več bolečine v zapestjih, pa v mostu, kjer je tegoba v križu izginila.

Občutki v telesu torej. Napredek se je pokazal šele, ko sem jih začela opazovati. Bolečino, ki je prišla z določeno asano. Soočila sem se z agonijo v zame ekstremnih asanah. Večkrat me je zagrabila tudi panika in v vaji nisem prišla nikamor. Držala me je v krču in onkraj nje sem lahko prišla le, če sem se osredotočila samo na dihanje in na nič drugega. Kar je bilo vse prej kot preprosto. Ko te pograbi panika, ponavadi sploh ne moreš dihati! Ampak sem uspela, po več poskusih seveda, ko se je moj um nehal na vse kriplje upirati.

Nato sem počasi doumela, kaj pravzaprav pomeni naslovna navedba.

Telo mi med vadbo z bolečino v določenem predelu sporoči, da nekaj ne delam prav. Če bom telesu prisluhnila, če se mu bom posvetila, bom bolečino lahko postopno odpravila. Če bom delala nasprotno, na silo, z jezo ali z brezglavo, nepremišljeno zaletavostjo, bom dosegla prej poslabšanje.

Ampak kako neki mi bo stoja na glavi pomagala do sprememb v življenju? Kako bom z izvajanjem nemogočih asan, ki mi bodo povzročale preglavice in fizično trpljenje, postala bolj čuječa do sebe in do okolja?

Bom. V to sem zdaj prepričana. Ker se spremembe v meni že dogajajo.

Čutenje je bistvo mojega življenja, občutki so tisti, ki me delajo človeške. S pravilnim izvajanjem asan, torej s takšnim, kjer prisluhnem telesu in njegovi govorici, pridobivam zavedanje o sebi. Torej tudi o svojem občutenju in občutkih. Ko sem to spoznala, sem najprej postala bolj občutljiva in dojemljiva za lastno telo. Njegove potrebe, prepreke, potenciale. Zavedla sem se, katerih mišic v telesu ne uporabljam oziroma jih sploh ne znam aktivirati, pa bi jih morala, da bi razbremenila najbolj obremenjene dele telesa, ter katere napenjam in krčim preveč na način, ki mi dolgoročno škoduje.

In ko sem postala čuječa do svojega telesa, ko sem začela dojemati, da je omejeno zato, ker mu nisem nikoli zares prisluhnila, sem obenem postala tudi veliko bolj dojemljiva za lastno notranjost. Za moje bistvo, ki ni okuženo z vzorci družbe, v kateri živim, in ki ga, kadar si ne prisluhnem, neumorno izpodrivata um in ego. Torej, ne samo da se po izvajanju asan fizično in psihično počutim bolje, tudi svoje občutke dojemam bolje … na drugačen način predvsem. Ko se bom, če se bom, enkrat uspela dokopati do svoje čiste notranjosti, pa bom v povsem novi dimenziji začutila ter dojela tudi zunanji svet in dogajanje v njem. In tu se skriva moja moč za spremembe. Močneje ko bom občutila, bolj ko bom delovala z občutkom, bolj bom vsak trenutek posebej doživljala kot unikaten, enkraten, neponovljiv. Bolj ko bom zavedna in občutljiva do sebe in drugih, bolj instinktivno bom vedela, kako ravnati, kako sprejemati prave odločitve, ki bodo pregnale bolečino in obžalovanje v prihodnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja