Ko se prebudim ranljiva, a samozavestna

evanesence

Bring me to life. Večna uspešnica Evanesence. Patetična … malce … Ko sem se zadnjič peljala z vadbe, se je zavrtela in šinilo mi je v glavo, da je joga pravzaprav tista, ki me obuja k življenju. Vrne mi energijo, vlije mi voljo za premikanje mojih mejnikov. Z njo telo izgubi delček težnosti vsakdana. Sem lahkotnejša, manj obremenjena … fizično in psihično. Z jogo ne morem biti nič, sem unikatno bitje, ki predstavlja delček vesolja. Miniatura neskončne celote, ki zagotavlja vesoljno ravnovesje. Neznatna, a pomembna. Ponižna in ponosna.

Joga me pravzaprav rešuje bremena tistega, za kar mi je bilo nekoč žal, da nisem postala. Ker nisem dovolj uspešna, nimam milijonov, nimam ljubezni in prijateljev, o kakršnih sem sanjala kot otrok. Vedno imam občutek, da mi nekaj manjka, de nečesa nisem izpolnila. To pa zato, ker sem zrasla v prepričanju, da bom zares pomembna in vredna ljubezni le, če bom del najpametnejše elite in del družine v smislu zaroka – poroka – otroci. Če živim jogo, tega ne potrebujem, saj je le-ta potovanje brez konca – pot neskončne evolucije moje osebnosti, moje duše. Uči me, kako se vsaj delno osvoboditi družbenih spon, ki omejujejo moj um, moje srce in možnosti za rast in kratijo korake do mojega pravega, družbeno nevsiljenega poslanstvadharme.

Smisel življenja. Je … ali ga ni? Kdo sem? Kam grem? Kam me pelje življenje?

Čisto življenjska, spontana vprašanja za vsako misleče bitje. Poleg teh esencialnih vprašanj, ki si jih zastavljam, se pogosto sprašujem tudi, kam gre ta svet? Kaj počnejo in zakaj to počnejo ljudje, ki posedujejo družbeno moč? Elite, takšne in drugačne. Ljudje, ki jim je dovoljeno, da do določene mere vplivajo ali pa vsaj poskušajo vplivati na naša življenja s svojimi prepričanji, pogledi, zakoni – politiki na primer, mediji, krojači gospodarstva itn. Ki so pomembnejši od mene navadne smrtnice. Ki menda med drugim skrbijo tudi zame, za moje dobro!? Pogosto sicer poslušam zgražanja nad državo, pa tajkuni, nekaterimi zvezdniki in podobo. Sama tega ne želim početi in se resnično trudim, da ne bi, kajti spremembe se začnejo pri vsakem posamezniku, v njegovi notranjosti, ne pa v pritoževanju čez druge. Kar me izjemno skrbi, pa je, da bolj poredko, pravzaprav skoraj nikoli, moje uho ne obregne ob vprašanja o lastni eksistenci, o lastnem početju, o tem, na kakšen način bomo poskrbeli, da se vzorci brezobzirne elitistične in potrošniške aktivnosti spremenijo v čuteče in sočutno delovanje. Če smo sami ujeti v potrošniško ideologijo in logiko ter ne znamo pokukati onkraj te logike in prisluhniti duši, kako lahko pričakujemo, da bodo to storili tisti, ki so “nad nami”? S prelaganjem odgovornosti za našo nesrečo na druge ne moremo priti daleč in prav gotovo ne iz trenutne propadajoče družbene sheme. Če osebnostno rastemo sami, raste tudi družba, počasi, ampak raste. Če ne, ostajamo v začaranem krogu.

Zato se sprašujem: ali med nami res vlada neka splošna nečimrnost? Res nismo sposobni oziroma se ne zavedamo ali pa se nam ne zdi pomembno pogledati vase, prevzeti odgovornost ali vsaj delček odgovornosti za soustvarjanje družbe in pogojev, v katerih živimo? Se zgolj prepuščamo toku življenja, brez da bi svoje življenje zares držali v rokah? Ali pa se ranljive duše izgubljajo v lastnih razmišljanjih o smislu in to navzven skrivajo? V to kategorijo bi do pred kratkim uvrstila tudi sebe. Vedno sem iskala svoj notranji jaz, vedno sem se spraševala in vedno sem slišala šepet svoje duše, a še posebno v zadnjih letih sem vse skupaj tlačila in zadrževala zase. Kar se je izkazalo za hudo duhamorno. Skratka, tiho sem bila, ker se nisem čutila zaupanja vredno, pa ker bi takšna vprašanja razgalila mojo šibkost. Mojo ranljivost. Bala sem se, da bi pred obličjem drugega izpadla negotova, nesamozavestna. Da bom lahek plen za druge, ki me bodo brezobzirno pohodili kot ničvredno žuželko. In dejansko se je tako dogajalo. Verjetno se boste strinjali, če rečem, da biti negotov in občutljiv v naši družbi nista preveč cenjeni vrednoti. Poglejte samo oglase delodajalcev … iščemo samozavestno, komunikativno osebo … mislim, da že dolgo nisem prebrala ponudbe za delo, v kateri ne bi navajali teh dveh lastnosti. Kaj pa če to nisem? Potem nisem vredna službe in dostojnega življenja? Ne, ne … trenutek … to ne bodo prava vprašanja. Težava je v tem, da v družbi, kjer nam v otroštvu nihče ni povedal, da je biti ranljiv pravzaprav pozitivna lastnost in izhodiščna točka za osebnostno rast, v družbi, kjer slepo sledimo svetosti razvojne teorije in evolucije, ki delujeta po načelu zmaga najmočnejšemu in najbolj premetenemu, samozavest enačimo z lastnostjo egoista, ki do lastnih ciljev stopa z agresijo, prek trupel drugih. Ne vemo pa, da je prava samozavest tista, ki izhaja iz sočutja in razumevanja do sebe, drugih in do okolja. Ko se enkrat spoznamo, ko razumemo, kdo smo, ko se znamo distancirati od zunanjih vplivov, avtomatsko pridobimo tudi čudovito samozavest, ki izvira iz sprejemanja oziroma iz čiste ljubezni do nas samih, do življenja in do vsega, kar nam ponuja. Ko sprejmemo sebe, ko ljubimo iz srca in ne iz ega, ne moremo biti nesamozavestni, kajti to je naša samozavest!

Ko sem sama prišla do tega spoznanja, se mi je zdelo nadvse ironično, da se moč za nujno potrebne spremembe skriva ravno v moji občutljivosti, v intuiciji, ki me sili k refleksiji, torej nekako v lastnosti, ki v naši družbi velja za ne preveč priljubljeno oziroma za kar nezaželeno! A ravno ta moja srčna občutljivost (dovzetnost in posluh do sebe in drugih), je izhodiščna točka na poti do osebnostne moči in do samouresničitve. Do ljubezni, ki ne bo škodila, temveč zdravila. Mene, tebe, morda družbo, ali kar celotno zemeljsko oblo. Večina nasilja in sovraštva namreč izhaja prav iz pomanjkanja zavedanja (osveščenosti). Če se torej ustavim in se zavem, če občutim, postanem bolj odprta in dojemljiva za nove možnosti. Sprejmem, da obstajajo drugačni načini razmišljanja in videnj, ki imajo prav takšno vrednost kot moji. Postanem sočutna in neagresivna.

»Občutljivost je prepogosto portretirana kot nekaj šibkega in ženskega, v resnici je prav ta lastnost tista, ki nam da vedeti, da moramo odložiti orožje in sesti za mizo s sovražnikom. Se z njim pogovoriti. Kako se počutite? Dovolite mi, da vas poskusim razumeti. Ljudje, ki so negotovi vase, se nagibajo k nasilju. Tisti, ki so gotovi vase in so občutljivi, pa nimajo prav nobene želje po tem, da bi bili nasilni.« Aadil Palkhivala

Pred nekaj leti sem se, medtem ko sem blodila v labirintu negotovosti in depresije, vprašala, kaj je pravzaprav tisto, kar me lahko pripelje do odgovorov o tem, katera pot je zame prava. Kaj je tisto, kar me lahko potegne iz brezna izgubljenosti in negotovosti v lastno bit. Če bi takrat poznala odgovor, bi mi bilo lažje. In sem čakala … razsvetljenje, dogodek, znamenje, ki bi mi namignilo, kam naj se obrnem. Bila sem marioneta, ki je čakala zunanji vzgib. A znamenja ni in ni bilo. Še do danes ne. Kakopak, ker do odgovorov ne vodi zunanje znamenje, temveč pot. Pot vzponov in padcev, pot samoraziskovanja, notranje refleksije, na katero se moram podati zavestno. Potem sem na to pot dejansko stopila. Bingo! Mislila sem, da sem doživela razsvetljenje in da bo od zdaj naprej vse tako kot mora biti. Seveda! Bum, crash … ugotovila sem, da sem se pošteno uštela. Ker je ta pot vse prej kot lahka! Lažje bi se bilo ne spraševati. Samo obsojati, se pritoževati, tarnati in poslušati druge. Jim verjeti. Se pustiti voditi takšnim in drugačnim avtoritetam, pa lastnemu egu, morda blaznosti neke ideologije … Da, lažje bi bilo, ker mi za svoja dejanja ne bi bilo treba prevzemati odgovornosti. Za vse bi bili krivi drugi in zunanje okoliščine. Kaj lažjega. Jaz bi bila samo nebogljena žrtev. Odgovornost pa je velika reč. Če ne sprejmem, da sem sama odgovorna za sooblikovanje lastne usode, potem je moj ego lahko mirno ponosen nase, ker ni kriv za nič slabega, kar se mi dogaja. In ni odgovoren za to, kar se dogaja drugim. On je pač popoln, ker ne dela nič narobe! Jezo pač strese na druge. Ampak zavedati se, da moj ego ni moje bistvo in da mu moram zavezati ta čvekava usteca, to pa ni kar tako. Ker je preklemano glasen in močan! V kombinaciji z begajočim umom in neukročenimi čustvi je lahko neznansko trdovraten. Vem, ker me vsak dan preizkuša. Ne, ne vda se kar tako. Ampak tudi jaz se ne …

Moje prvo spoznanje, ko sem stopila na prodnati pesek samorefleksije, je bilo, da sem ubrala eno najtežjih poti, ki jih človek lahko izbere. In zakaj bi bila tako neumna, da bi izbrala najtežjo pot, če obstajajo veliko preprostejše?

Zato ker po vseh letih izgubljenosti čutim, da je tako prav. To čutim, kadar sem vesela, kadar sem žalostna, prestrašena, pogumna, uničena ali vzhičena. Kadar se sproščam na jogi in diham in kadar norim skozi nori in stresni vsakdanjik. To čutim sleherno sekundo, čez dan, ko se zbudim in preden zaspim. Ne glede na to, kaj je pred ali za mano. Srce mi pravi, da je to edini način, ki mi bo prinesel osebni mir, zadovoljstvo in na koncu morda tudi srečo. In zato se kar naprej neumorno sprašujem vseživljenjska vprašanja. Ker bi brez njih, hočem ali nočem, ostala lačna. Če se jih ne bom spraševala ali se jih bom bala ali pa če se jih bom pozabila spraševati, ker bom živela prehitro zanje, če jih bom zavestno zakopala, potem bom živela mimo sebe. Ko sem to dejansko storila, sem se skoraj zadušila. Tako mi ne preostane drugega, kot glomaziti po stezicah vprašanj. Po poti, ki je tudi pot joge.

Joga me je prebudila, da sem PRISLUHNILA … zares prisluhnila. Sebi. Drugim. Drugačnim. Vprašanja, kdo smo, kam gremo, kakšni smo v odnosu do drugih, so vprašanja, kjer se pot začenja. Moč za spremembe, za nova spoznanja, za miroljubnejšo družbo, ki zna sprejemati drugačnost, se skriva v njih. Zato je tako pomembno, da se jih sprašujemo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja